| |
Črtice o starožitnostih slovanskih.
Spisuje Fr. Hubad.
Gostoljubnost v Slovanih.
Med navadami, katere krasijo narod slovanski, stoji na prvem mestu gostoljubnost, s katero sprejemajo Slovani vsakega tujca, bodi si tega ali drugega rodu. Mnogi učenjaki so uže modrovali, od kodi izvira to svojstvo, katero nahajemo v raznih narodih po vsej zemlji v večji ali manjši meri. A vsi povdarjajo, da je nahajemo najbolje razvito v rodovih, kateri še niso stopili visoko v omiki in oliki. Poglejmo stvar nekoliko bliže. Na prvi pogled mogli bi misliti, da je res taka, ali promotravaje bolje natanko, vidimo, da je vendar le silna razlika. Mnogi narodi, kateri so napredovali v omiki, izgubili so gostoljubnost, drugi so si jo ohranili tudi tedaj. Poslednjim smemo in moramo prištevati Slovane. Se ve, da se ne kaže gostoljubiiost v omikanem narodu več takim načinom, kakor v neomikanem. Na nizki stopinji olike nahajemo razne rodove gostoljubne, akoravno kažo druge navade in običaje, temu ravno nasprotne. Raznim narodom na otocih avstralskih je vsak tujec sovražnik, vsak ga sme zatorej ubiti, da, njega morilec stori posebno hvale vredno delo, ker mislijo, da donašajo tujci bolezni, kakor menijo nekateri rodovi iztočne Afrike, da so tujci čarovniki. Nekateri divjaci tujcu sicer ne strežejo po životu, a jemljo mu vse blago, katero ima pri sebi. To je po volji bpgovom ali poglavarja, kateri si ga razdele. Tu nahajemo tudi versk upliv, ker zahtevajo bogovi, da se opleni prišli človek. Da je res tako, kažo stanovniki otoka Totune. Mornarju, katerega zanese vihar na obalo, vzemo vse, tudi take stvari, katere divjakom samim ne mogo rabiti. A če se odpravlja tujec zopet na odhod, darujejo mu čoln, jedi in drugih stvari.
...Da je gostoljubnost slovanska res dika narodova, pričajo nam uže najstarejši pisatelji. Bizantinski car Mavrikij pravi: ,,Tujcem so gostoljubni. Prijazno jih vodijo iz kraja do kraja, kamor jim je treba iti. Če se pripeti komu kaka nesreča po nemarnosti onega, kateri ga je sprejel, začne boj proti njemu oni, kateri mu je privedel gosta, ker misli, da je pobožna dolžnost osveta za tujca."
Ravno tako pripoveduje Helmold: ,,Po končani službi božji nas je prosil Pribislav, naj počastimo s svojim prihodom njega hišo, nekoliko oddaljeno. Sprejel nas je z velikim veseljem, napravil nam sijajen obed. Nad dvajset jedi so nam donesli na mizo. Tu sem spoznal po svoji skušnji, o čemer sem čul prej le praviti, da ni gostoljubnejšega naroda od Slovanov. Pri nabiranji gostov so vsi jednako marljivi in prijazni, tako, da ni treba nobenemu iskati gostoprimstva. Kar si pridobe s kmetovanjem, z ribarstvom, z lovom, vse porabijo za gostoljubnost. Kolikor več potroši kedo o tem, toliko bolje ga čislajo. Da, marsikaterega izmed njih nažene to do tatvine in do plena. Taka zločinstva niso velika, vsak jih izgovarja z gostoljubnostjo. Po slovanski navadi razdelujejo gostom po dnevi, kar nakradejo po noči. A če zasačijo koga, da je spodil tujega gosta, menijo, da mu smejo požgati hišo in imetje. Vsi mislijo, da je neslaven, da je vreden zaničevanja, kedor ne sprejme gosta po svoji moči."
Tako so kovali v zvezde uže stari pisatelji slovansko gostoljubnost. Helmold pravi menda preveč, ker ni poznal zadružnega življenja slovanskega. On je mislil na tatvino, kjer je po slovanski upravi ni bilo. V zadrugi je stvar inača, kakor tamo, kjer ima vsak svoje gotovo posestvo. Ali še dandanašnji ne najdemo potopisca ali sicer drugega opisovatelja kakega plemena slovanskega, kateri bi se ne čudil gostoljubnosti slovanski. Da to svojstvo nima vzroka le v potrebi potnikovi , da ni urojeno le narodom na nizki stopinji omike, da ne izvira iz radovednosti, ker vedo pripovedovati tujci mnogo novic, kako se godi po sveti i. t. d., kaže nam ves značaj slovanski. Bili so n. pr. tudi zelo ljubeznjivi in prijazni z zarobljenci. Ljubezen do bližnjega in usmiljenje do reveža, kateri tava po sveti, bil je menda in je še glavni vzrok gostoljubnosti. Zadružna uprava slovanska, po kateri ima vsak ud rodovine tiste pravice, provzrokovala je, da med njimi ni bilo beračev, revežev. Vsakdo je bil posestnik v zadrugi. Gotovo se je smilil zatorej Slovanu vsak človek, kateri je potoval po sveti, ter ni imel kraja, kamor bi položil glavo. Dobro in milo srce ganilo je zategadelj vsakega, da postreže tujcu, kateri pride k njemu v hišo.
Ta navada se je ohranila do današnjega dne v vseh rodovih slovanskih. Primer navesti bi mogli na tisuče, ali zadostujejo naj nekateri. Medaković pravi: ,,Još je uzvišeniji i plemenitiji karakter Crnogorca, kad prima u nevolji čovjeka pod svoj krov. Svakojem nevoljniku otvorena su vrata u svakojem domu svakojeg Crnogorca. Nije ta duševna vrlina i ljudska milost samo za brata Crnogorca, več za svakojeg brata rišćanina pa i za samog turčina. Negleda se, koje je vjere i narodnosti, več se gleda kakva je ljudska nevolja. Dogadjalo se, da su Crnogorci kakvog krivca gonili, da ga ubiju, a ovaj se dočepa da u čiju kuću umakne, onda je krivac u sigurnosti i više ga niko taći nesmije. Ovo je ne samo za Crnogorca več isto tako i za Turčina, pa ako je Turčin krvnik Crnogorski i ćeraju ga Crnogorci pa pobježe u dom Crnogorca, on je tad spasio svoj život. Dok je ovaj nevoljnik utekao pod krov Crnogorca, domačin odma pod oružjem izlazi pred kuču i motri na one Crnogorce, koji bježećega gone, pak če jim, pošto se primaknu reći: ,,0n je pod moijem krovom, i dok je u mojeinu domu, preko mene živa, nemože mu niko ništa učinit; ako ga mislite ubit, prije mene pak njega," Nema te vlasti niti sile, koja će primorati Crnogorca, da izda čovjeka izpod svojega krova; nema ni blaga, koje bi ga zaslijepilo ili prevlastilo, da pogazi ovaj amanet, ovu naslijedjenu vrlinu svojih pradjedova. Jeli čovjek jednom ijo so i hljeb sa Crnogorcem, onda su oni brača i blizki drugovi. Kao što svakoga nesrećnika, tako prima Crnogorac pod svoj krov svakoga uskoka, te ga čuva kao svoga rodjenog u svojemu domu: a kad se uskoku ukaže zgoda i dobije volja da ide, Crnogorac će ga pratiti i čuvati od svake napasti. Stojao uskok koliko mu drago u domu Crnogorca, nigda mu ovaj neće reći da odlazi, niti tražiti kakve naknade, što je užio kod njega." ...V granitni Palati v Moskvi in v Eremitagi v Peterburgu je na stotine zlatih in srebrnih krožnikov in solnic, na katerih so prinesli carju poslaniki raznih dežel in mest ,,hljeb-so".
Zato imenujejo Rusi še sedaj gostoljubnpst, ,,hlebosolčstvo." Jednako imenujejo tudi Srbi človeka, s katerim so jeli kruh in sol, ,,solojednika" ali ,,soiljebuika".
Sol in kruh rabi ljudem od nekedaj za glavno jed, zato ste obe reči vsem narodom v izredni časti. Rimski povestničar Tacit pripoveduje n. pr. o strašni vojski v Hermundurih in Chattih zaradi slane reke, iz katere so dobivali sol s tem, da so ulivali vodo na ogenj. Mislili so namreč, da so kraji, kjer teče slana voda, nebu najbližji in da uslišujejo bogovi molitev človeško na takih krajih najrajši (eos maxime locps propinquare coelo, precesque mortalium a deis nusquam propius audiri). Kedar odhaje gost, prosijo ga Rusi, naj ne raznaša slabega glasa o hiši.
Gostoljubnost narodova se kaže posebno revežem. Berači in sleparji menda ne žive nikjer tako dobro, kakor na Ruskem. Zato je tudi opravičen izrek: ,,Na Rusi ešte otu goloda (glada = lakote) nikto ne umiralu". ,,Hljeb-so" je na Ruskem tako stara navada, da ja pošiljajo prijatelji in znanci pri vsaki priliki, tudi, ako je kedo promenil samo svoje stanovanje i. t. d.
Velikoruski seljaci, oddaljeni od mest, mislijo še sedaj, da je greh, vzeti novcev od gosta. Po njih misli je dolžnost vsakemu, da pogosti tujca s tem, kar je Bog poslal.
A gostoljubnost nahajemo tudi v Slovanih polarnega morja. Nesrečnike, katerim je razbila nevihta ladijo, sprejemajo ljudje po bratski, da, gostoljubnost velja tudi mrtvecem. Kedor najde mrtveca, mora ga pokopati, če bi s tem izgubil tudi mnogo časa in priliko za najboljši lov. To je vredno, da se spominja, ker je vse leto jedva kakih šest tednov ugodnih lovu. A še tedaj je mnogo krat grdo vreme, tako, da ostaje ugodnih dni časih jedva po dvajset. V tem si mora pribaviti marsikatera družina hrane za vse leto.
...O Lipovanih, naseljencih ruskih v Bukovini, pravijo, da niso gostoljubni, da ne sprejemajo radi tujca ali gosta v svoje hiše, ali ti so razkolnici in mislijo, da so nečisti vsi oni, kateri niso njih vere; zato moremo umeti, zakaj ne vidijo radi gosta. V lepem svitu se kaže tudi gostoljubnost v dalmatinskih Morlakih. O tem rodu pripovedujejo potniki marsikako slabo, ker ne poznajo njega izvirnega slovanskega značaja. Morlak je rojen gostoljub, rad odpira tujcem svojo hišo, gosti jih, kolikor najbolje more, plačila neče za svojo postrežbo. To svojstvo ima ne le bogatin, ampak tudi siromak. Bogatin pripravlja gostu jagnje, siromak ponuja kokoš, mleka, sat medu, ali kaj drugega. Fortis pravi na strani 55 svojega potovanja po Dalmaciji: ,,Dokler živim, ne zabim srčnega gostenja, s katerim me je počastil vojevoda Pervan iz Kokorića. Bil sem prijatelj nekemu njegovemu sorodniku. Poslal mi je obleke in vodnikov naproti; v nekaterih dnevih, kedar sem bil pri njem, mi je pokazal izvrstno svojo gostoljubnost, svojega sina je poslal z menoj do Neretve, akoravno je oddaljena od njega hiše dober dan hoda. Dal mi je jedi soboj, a ni hotel niti krajcarja za to. Ko sem odhajal, izpremljal me je gospodar z vso družino, še po slovesu še ni vrnil, gledal je za menoj, dokler me je mogel videti. Ta prijaznost vzbudila mi je v srcu čuvstvo, katerega nisem čutil nikdar, ko sem potoval po Italiji.
Gostoljubnost se kaže tudi po narodnih poslovicah. V Čelakovskega zbirki jih nahajemo polnih šest strani; Čehi in Poljaci pravijo: ..Host do domu, buh do domu, a Rusi: Česti priložena (gostju), a otu ubytky bogu izbavilu. Kedar pride gost, žive bolje v hiši, kakor navadno; zato pravijo Srbi: Dogje gost, pa razori post; zaradi tega se celo ne postijo, kedar treba častiti prišleca.
Ali v prislovicah nahajemo tudi takih, katere ne kažo ravno veselja o gostih. V Srbih in v drugih rodovih čujemo: Vesel gost, a žalosten gospodar; ali: Gost mrzi na gosta, a domačin na obadva, ali: Najmilijeg gosta, tri dana je dosta, in jednakih na stotine. To ne govori proti gostoljubnosti, ampak le proti onim, kateri tudi tu ne poznavajo mere. Ni treba misliti tu s Čelakovskim na to, da je začela ginevati gostoljubnost. Ako le pomislimo razliko med gostom, kateri pride po opravkih, ostaje toliko časa, kolikor mu treba, da si počije, da izvrši svoja opravila, in mislimo si gosta,kateri samo lenuši po svetu, lehko umemo, zakaj je narod stvaril tudi takih prislovic.
Božja sodba.
Bog pomaga nedolžniku, mislili so pogani, verujejo kristijani. Zato nahajemo v poganstvu in v kristijanstvu srednjega veka čudnih navad, in običajev, po katerih so skušali izpoznavati nedolžnost ali krivico zatoženčevo. Nedolžnost ima veliko moč, celo čuda dela Bog, da varuje nedolžnika, iz očitne uevarnosti, mislijo mnogi še sedaj, ga reši Bog. Če skoči nedolžnik v vodo, ne utone, če utakne roki v vrelo vodo, ne speče se, v boju ga sovražnik ne premore, ako dela vse le zato, da dokaže svojo nedolžnost. Po misli indijski more narediti otrok kroglo iz vode, po misli slovenski imajo nedolžni mladenči oblast nad zmijami, gnati jih mogo, kamor hočejo, da, ubraniti se jim ne mogo, če jih hočejo tudi usmrtiti. Bog ustavlja celo prirodine moči, da varuje nedolžnika.
Te in jednake misli so napotile razne narode uže zgodaj, da so skušali izpoznavati krivičnika po raznih skušnjah (,,očiste") ali po božji sodbi. Obtoženec je moral prijemati ali nositi razbeljeno železo v rokah, moral je hoditi po žarečih lemežih, metali so ga v vodo, sezati je moral v vrelo vodo,ali bojevati se mu je bilo s tožiteljem, da dokaže, je li kriv ali ne. Kedor se ni opekel, kogar ni požrla voda, kogar ni premogel nasprotnik, bil je nedolžen.
...O Slovanih so mislili nekedaj učenjaki nemški, da niso poznali božje sodbe, ker pravi H e l m o l d (,,Chronicon Slavorum" I. 83. L e i b n i z , p. 608): ,,Slovanom (krščenim) niso dopuščali prisezati pri drevesih, studencih in pri kamenju, obtožence so dajali duhovnikom, da jih skušajo z železom (razbeljenim) ali z lemeži (žarečimi)." Ali od tedaj se razširja poznanje naroda slovanskega silno hitro. Angleži in Francozi se zanimajo zlasti za vse posebnosti slovanske, na Nemškem so se začeli pečati od nekdaj učenjaki resno z bližnjiin narodom slovanskim. Razna društva v Meklenburgu, v Pomoraniji, na Pruskem, po Poznanskem in Šležijskem bavijo se uže silno dolgo uspešno s starožitnostimi onih pokrajin. Ta društva priznavajo radovoljno, da so bivali nekedaj Slovani po teh pokrajinah. Nemški učenjaki sami so dokazali, n. pr., da so vse pripovesti o nekedanjih Nemcih na otoku Ranu (Rugeu) le pravljice. Leta 1868 je preiskaval poseben odbor razvaline na otoku in dokazal je jasno, da ne nahaje ni najmanjšega vzroka, da bi mogel pripisavati razvaline nemškemu narodu. Vse to je prav veselo znamenje. Kaže nam, da je obilica učenjakov nepristranska, katera išče le resnice in jo priznava tudi povsodi, kjer jo najde. Da, mnogi so uže očitali svojim rojakom, da se pečajo bolje z narodi afrikanskimi in azijskimi, da se uče jezikov divjih narodov, a zanemarjajo svoje bližnje sosede.
...Uže slavni Jakob Grimm, vzor vsakemu učenjaku, dokazal je v svoji knjigi ,,deutsche Recbtsaltertumer" leta 1828, da so poznali Slovani tudi božjo sodbo. Tega ni sklepal le od todi, da jo nahajemo v vseh inih narodih, da zatorej Slovanom gotovo ni bila neznana. Uže leta 1826 je pisal Ewers, profesor na vseučilišči v Dorpatu, svojo knjigo ,,das alteste Recht der Russeu", v kateri piše, da jo je našel uže v ,,pravdi" ' Jaroslavovi, dani Novgorodcem. Ta ,,pravda" je tem večje važnosti, ker je najstarejša. Noben narod nima pisanega zakona iz tako starega časa. Jedva 158 let je minolo, kar je nastala država ruska. Še le leta 988 so se pokristijanili Rusi in so opustili daritve ljudi in uže 32 let kasnejše zapisali so prvo ,,pravdo." V njej nahajemo zatorej početek raznim pravnim rečem, o katerih vidimo v drugih narodih evropskih jedva sled. Naprave, o katerih moremo le soditi, kako so nastale in so se razvile v drugih rodovih, vidimo v svojem početku in razvitku. A še več, tudi početek ravno tem napravam moremo dobiti. V družbinskem (zadružnem) življenji, katero ima svoj temelj prav v naravi človeški, vidimo vzrok temu pravu.
Jasno nam kaže ,,pravda" Jaroslavova, da ni bila država, nego združenje posameznih rodovin, da se branijo sovražnikom. Ali posamezne rodovine v državi niso izgubile nobene pravice, država še ni kaznovala človeka, kateri je koga ubil. Sorodniki ubitemu svojcu so imeli še pravico do krvnega maščevanja; ,,pravda" je skušala le nekoliko skrčiti krvno maščevanje s tem, da je določevala visoko ,,viro" (Wehrgeld) onemu, kateri je opustil maščevanje. Ali o ,,viri" v navadnem pomenu se ne govori, ta se je zgotovila še le kasnejše.
Sinovi Jaroslavovi vladali so složno vsak svoji deželi od leta 1054—1068. Kasnejše so se razprli in so živeli v sovraštvu.
... Vse to nam kaže vendar uže jasno, da so poznali Rusi božjo sodbo še v poganstvu, in gotovih poročil o nji ne nahajemo le zato ne, ker je v pravdah ni trebalo omenjati, in ker knez ni imel upliva nanjo. Ali tudi v inih Slovanih spoznavamo dvoboj kakor božjo sodbo. Kedar so se bojevali narodi, zbirali so mnogo krat od vsake strani jednega bojevalca, ta dva sta potem odločila za obe vojni. Uže v ,,Ilijadi" nam opisuje Homer take boje, Livij nam poroča o Horacijih in Kuriacijih, in v Slovanih nahajemo še sedaj mnogo pravljic, n. pr. v Slovenih o Petru Klepcu i. dr. junacih, kateri so pridobili svojcem zmago v dvoboju. Toda, ne smemo misliti, da bi bilo to vse izposojeno. Narod je poznal uže takošne boje, ko še ni vedel niti o sv. pismu, niti o inih narodih.
V baltiških Slovanih veljala je ta navada. V Vagrijanih in Saksonih n. pr. je nastal razpor zaradi meje. Vsaka stranka je trdila, da ima pravo. Naposled se dogovore, naj določi dvoboj, čegava je pravica. Saksoni si zbero junaka Barvida (Barvido), a Vagrijani Agrima. V odločen dan prideta odbranca s knezi in mnogim ljudstvom na mesto, o katerem so se pričkali, kronisti imenujejo ta kraj ,,vadum Agrimvidil". Obe stranki sta blagoslavljali svojega bojevalca, kristijanski Saksoni po šegi krščanski, poganski Vagrijani po obredu poganskem. Na to se začne boj. Dolgo sta se ruvala korenjaka, naposled premaga Sakson Slovana. Vagrijani so morali zatorej prepustiti pokrajino. A Saksoni so postavili velik kamen na mesto, kjer je pal Agrim, v večen spomin svojemu junaku Barvidu.
Jednako pripoveduje Wippo o Srbih (lužičkih), katerim so silili tudi Saksoni čez mejo:,,Pravili so pogani, da kale Saksoni mir; to hočejo dokazati po dvoboju, ako dovoli cesar. Ravno tako so ponujali Saksoni, akoravno niso imeli pravo, cesarju dvoboj, da bi dokazali svoje pravo. Cesar dovoli, naj rešijo pravdo po dvoboju. Izbrana dva junaka začneta boj... končno pade kristijan, ranjen od pogana." Tako bi mogli najti še več primer, katere bi pričale, da Slovanom poganom božja sodba ni bila neznana. Opominjati bi mogli tudi boja Miloša Obilića in Vuka Brankovića pred bitvijo na Kosovem, ali dosta je uže primer, saj bodemo videli še, da je ostalo do današnjega dne dovolj prič, katere nam kažo jasno, da ne smemo misliti, da tega običaja naši pradedi niso poznali.
Ko so se pokristijanili Slovani, rabilo je kristijanom povsodi to sredstvo, da spoznajo nedolžnika in krivičnika. Saj smo videli uže priliko iz sv. pisma, kateri je bil vzrok, da se duhovniki takim obredom niso ustavljali. Ali opirati so se mogli tudi na boj Davidov z Golijatom, na mladeniče v žareči peči i. t. d. Krščanske legende pripovedujejo tudi še mnogo, kako varuje bog pravičnika. Jednega dogodka smo omenjali uže zgoraj, a našli bi jih lehko še mnogo.
Znano je, da nedolžniku hudič ne more ničesar, da Bog ne dopušča, naj bi se zgodilo nedolžniku kaj zlega i. t. d. Stari Slovani so častili P e r u n a (pol. Pirun, lit. Perkunas, lot. Pehrkons. staropruski Perkunos). V Stargardu v Vagriji častili so ga posebno; tamo je bil mu posvečen log, o katerem pravi Helmold (I. 84), ,,da je bil svetišče vsej deželi" (sanctimonium universae terrae). Velikanski starodavni hrasti, drevje, posvečeno v vseh narodih najvišjemu bogu, šumeli so nad svetiščem Perunovim. Umeteljno izdelana lesena ograda je bila narejena okolo svetega kraja, nikedo ni smel stopiti v ogrado. Le svečeniki, knezi, oni, kateri so iskali pomoči, in oni, kateri so bili v smrtni nevarnosti, smeli so prihajati. Vsak ponedeljek se je zbiralo ljudstvo pred ogrado k sodbam, (propter judicia), ker ni vladal Perun le blisku in gromu. Ampak je bil tudi prorok. V njega varstvu je bila sodnija, v njega imeni, kakor stari Grki v imeni Z e n o v e m, sodili so Slovani. On je dajal oblast knezom in svečenikom svojim, da rešujejo tožbe, on jim je dajal tudi razuma, da so spoznavali pravico in krivico. Po slovesni daritvi so začenjali zatorej soditi.
... Slučaji, katerim je sodil ,,božji sud", bili so razni, nekaterih omenjali smo uže. Ustanove Brečislavove zapovedujejo tudi, naj razsodi božja sodba med zakonskimi, kedar toži žena moža, da je ne ljubi i. t. d.
Kedor se ni hotel očiščevati, odtegnil se je lehko, se ve, da je bil po tem kriv in so ga kaznovali o zločinu. Poleg tega zahteva ,,Jus Conradi" tudi, da mora platiti duhovniku sedem denarov ,,et vetulae duos". Namestnika si je smel najeti na Češkem le plemenitaš prve vrste, ,,len," in menda žene. ,,Jus Conradi" pravi §. 9.: ,,Če ima kak plemenitaš, in ne ,,drho" (vir nobilis et non drho, t. j. po Jirečku, plemenitaš druge vrste, ,,vladyka" (na sebi ,,narok", naj se čisti zanj mladenič (,,puer", tu menda v pomenu ,.oproda" ali če ni prebil očiste, naj mu plati dve sto denarov." Poznejše sta stopila na mesto božje sodbe žreb, n. pr. ,,za vodu vrci hrebe", in prisega.
Pri prisegi govoril je prisegalec ,,roto" (Eidesformel) in držal je v tem prste na kovčeg. v katerem so bili ostanki kakega svetnika, ali na kosu razbeljenega železa. Od todi izvira po misli nekaterih tudi beseda prisezati. ,,Roto" je moral govoriti brez jecljanja, brez pogreška, roke ni smel umekniti, dokler ni izgovoril.
Omenjati treba še druge očiste, o kateri nam pričajo ostanki še dandanes. Kedar so našli ubitega človeka, a niso poznali ubojca, položili so mrtveca na oder in prignali so k njemu vse sumnjive osobe. Vsaka se je morala dotekniti ran in popka umorjenčevega. Mislili so namreč, da začno rane z nova krvaveti, če se jih dotakne morilec. Po Kranjskem se je ohranila ta misel do denašnjega dne. Na Gorenjskem pripovedujejo kmetje še sedaj, da krvave rane ubitega človeka gotovo, kedar se jih dotakne morilec, ali tudi, če pride samo blizo mrtvecu, če je minulo tudi uže dalje časa po umoru. Sodnikom je rabilo nekedaj to znamenje res, ali dandanes vodijo tudi še ubojca pred truplo umorjenčevo, akoravno ne mislijo, da bode pričala tekoča kri o njem, a po utisu, Nemci so imenovali to božjo sodbo ,,das Bahrrecht." Uže pesem o ,,Nibelungih" jo pozna. Ko prineso Kriemhildi truplo umorjenega moža pred vrata, zahtevala je ona, da bi našla morilca, naj stopijo k mrtvecu drug za drugim vojaci nje brata. Jedva stopi Hagen k mrtvecu, začne vreti kri iz ran, kakor je kipela iz njih ob studencu, kjer ga je bil prebodel.
... Navadno so se očiščevali ljudje z dvobojem ali s prisego in s soprisežniki. Druge očiste so veljale prostinom, druge neprostinom, ako gospodar njih ni hotel prisezati zanje. Ženske so smatrali navadno slabejše od možkih, zato so jim dovoljevali moža namestnika. Letopisci nam pripovedujejo o ženah posebno trdnih in pogumnih, katere se niso strašile boja tudi z možkimi. Vendar so lajšali tudi takim boj. Mož, kateri se je boril z njimi, imel je stati v jami do kolena, ženska je stala na ravnem poleg njega, zmagala je uže, če se jej je posrečilo potegniti ga k sebi toliko, da se je doteknil zemlje s kolenom.
Za časa, ko so proganjali čarovnice, našli so po nekaterih krajih še novo sodbo. Mislili so, da izgubljajo čarovnice svoje teže,zato so jih tehtali; dobro rejeni ljudje niso bili nikdar sumnjivi, da bi imeli opravka s hudičem.
Kakor povsodi, skušali so tudi mnoge prevare. Babjevercem prodali so zviti rokovniki mazil in drugih ropotij, katere varujejo človeka, da se ne opeče i. t. d. Zato nahajemo po starih zakonih tudi kazni o takih prevarah. Med očistami se je ohranil dvoboj najdalje. Da, celo v našem času ni še zginil. Še sedaj je mnogo ljudi, kateri mislijo, da ne mogo očistiti razžaljene časti drugače, nego s krvijo! —
Nikjer po vsej Evropi se ni ohranila božja sodba tako dolgo, kakor pri južnih Slovanih. Prava raznih mest pripovedujejo mnogo o tem. Pravo (Statut) istrijanskega mesta Labina (Albona) ima celo poglavje o božji sodbi z vrelo vodo (de lege caldarja) Najbolje nas zanima, kar pripovedujeta nesmrtni Vuk Stefanović Karagjić) in dr. V. Bogišič.) Pravita, da je minula sicer božja sodba, a da je živela še početkom tega stoletja po pokrajinah, kjer vlada turška sila. Vuk je poznal še sam dvojico, katera sta ,,vadila maziju", t. j. sta potegovala razbeljeno železo z golima rokama iz vrele vode, Panta Stamenića iz Jadra, sela Tršića in Mitra Tufekcija iz Ragjevine, iz sela Mojkovića. Vuk pristavlja, da sta imela oba opečene roke, da on ne pozna nikoga, kateri bi bil ,,vadil maziju", a bi se ne bil opekel.
Bogišičev odgovornik iz Hercegovine, Črne gore in Boke kotorske pravi, da je videl sam v Grblju, da je vadila maziju popadija (žena popova) pred svojim možem, da se mu opraviči, ker so jo dolžili, da je imela posla z nekim drugim človekom. To se godi tako: Kotel vode postavijo na ogenj, da zavre voda, a kos železa deno v žrjavico, da se razbeli. Ko začne kipeti voda, postavijo kotel z ognja in zakolnejo vodo ,,zemljom, nebom i svetijem Jovanom", da ne vre dalje, in vržejo žareče železo s kleščami v krop. Kedor se hoče očiščevati, zaviše rokave do ramena, seže na dno kotlu in potegne železo ven. Če se opari, je kriv, če ne, mislijo ga nedolžnega. Mnogo krat se je uže zgodilo, da so bili ljudje zadovoljni, ako je hotel seči obtoženec v kotel, in videli so uže po tem, da ni kriv.
 Črtice o starožitnostih slovanskih (še nedokončano)
Kako važnost ima “Jordanis” za slovensko zgodovinopisje ?
Spisal Simon Rutar
I.
Kadar zapazimo na katerem izmed svojih hribov osivelo razvalino, ki vzbuja v nas spomin na davno minolost, radi poprašujemo, kdo je sezidal ta grad, kako osodo je imel lastnikov rod in kako zanimivo je končal svoje bitje? In kadar vzamemo v roko zgodovinospis, ki je tisoč in več let star, oziramo se radovedno po pisateljevi osobi in njega življenji. Ali navadno ne ostane ta radovednost nikjer bolje neutolažena, nego ravno v zgodovini. Tako se nam godi tudi, če poprašujemo, kdo je bil Jordanis?
Niti njega pravo ime nam ni znano. Najboljši stari „codices" pišejo „Jordanis" in še le Peutingerjeva izdaja 1. 1515 je uvela obliko „Jornandes". In Jakob Grimm zagovarja odločno poslednjo pisavo. Bistroumna je njega hypotesa, da je spremenil Jornandes svoje bojevito ime („jor" pomenja v gotščini veper in „nanth" predrzen) v “Jordanis” tedaj, ko je stopil v duhovenski stan, ker poslednje ime je bilo pri Rimcih v navadi.
Kakor Jordanovo ime, tako je tudi njega rojstvo temno. Sam sebe prišteva tako rekoč Gotom: „Nec me quis in favorem gentis praedictae (i. e. Gothorum), quasi ex ipsa trahentem originem, aliqua addidisse credat etc." Tudi nam pove ime svojega očeta Alanovamuthis in svojega deda Paria, ki je bi l„notar" alanskemu vojvodi Caudacu, dokler je ta živel· Jordanov rod je bil v zvezi z imenitno rodovino Amalov, katera je dajala Gotom kralje. Na to zvezo je Jordanis ponosen in sploh se kaže, da je bila njega rodovina med imenitnejšinii v deželi.
Iz Jordanovih besed lehko posnemljemo, da ni bil prav za prav G o t, kakor ga je najprej Sybel imenoval, nego Alanec. Nasproti pa hoče Pallmann dokazati, da je bil Jordanis rodoin Scir. Toliko lehko z gotovostjo trdimo, da je bila njega rodovina germanska, ali bolje resnično pogermanjena.
...Kakor prej Tacit, tako se je pečal Jordanis za dobe ljudskega preseljevanja sosebno z Germani. On je bil prvi German, ki je posvetil svoje pero zgodovini, a v zgodovinarstvi ne dela svojemu narodu nikake časti. Bil je uže po natvori brez talenta za tako delo, nikacega poklica ni čutil zanj, manjkala mu je sposobnost za kritično presojevanje in s tem, da se je poprijel pisati zgodovino, dokazal je le, kako so bolje moči poleg njega popolnoma dremale v onem časi.
Pred svojim potovanjem v Carjigrad izposodil si je bil Jordanis za tri dni Cassiodorovo delo v 12. zvezkih: „De origine actibusque Getarum". To knjigo je večkrat prebral: antehuc relegi. Ko se je v Carjigradi mudil, začel je opisovati kroniko vsega sveta „Breviatio chronicorum". To je sestavil iz Hieronymove kronike (po Eusebij razširjene), iz Orosija in Marcelina. V Hieronymovo kroniko je vpletel poročila iz Evtropa in Orosija ter ni zapazil, da je uže Hieronymu samemu rabil Evtrop in da se je Orosiji naslanjal na Evtropa in Hieronyma.
...Jordanis je zajemal svoje vire za gotsko zgodovino iz Cassiodorove knjige o tem predmeti. Ta je bila podlaga njega učenosti, v njej je bila skupljena vsa Jordanova biblijoteka, od tod izvira vsa snov in vsi bliščeči citati. Viri, katerih Jordanis omenja, bili so Cassiodorovi viri. Jordanova gotska zgodovina ni skoro druzega, nego jako pomanjkljiv in zmeden, časih od besede do besede posnet izpisek iz Cassiodora, tako, da bi skoro lehko rekonstruvali izgubljeno delo poslednjega iz Jordanove zgodovine. To je trdil najprej Cassel in Schirren je tisto na tanko dokazal iz stilističnih vzrokov. Temu pritrjujejo vsi naslednji preiskovalci.
Jordanis sicer trdi sam, da mu so razven Cassiodora še drugi viri rabili: „Ad quos et ex nonnulis historiis Graecis ac Latinis addidi convenentia, initium finemque et plura in medio mea dictione permiscens". — „Haec qui legis, scito me majorum secutum scripta, ex eorum latissimis pratis paucos flores collegisse, unde inquirenti pro captu ingenii mei coronani contexam" . Oni „ex historiis" (ne ex historicis!) ne pomenja druzega, nego tiste pisatelje, katere cituje v svoji zgodovini, češ, da je sam njih spise vpotrebil. Zmešnjava in zamenjava synonimnih besedi je pri Jordani tako velika, da se ne moremo na njega posamezne izraze čisto nič opirati.
...Omenjati je treba še, da je Cassiodorova, in zatorej tudi Jordanova zgodovina tendencijozna, iz politiškega namena pisana. Če so se hoteli Goti v Italiji vzdržati, morali so na to delati, da bi sprijaznili rimske provincijale z gotsko vlado in da bi narodna nasprotja kolikor moči poravnali. Zveza in spojenje germanskih zmagovalcev z rimskimi stanovniki dežele, to je bila tedaj gotovo vodilna misel vseh razumnejših, v bodočnost gledajočih mož. In izvrstni državnik Cassiodor, tajnik Theodorichov, moral je gotovo zagovarjati ono spojenje in na to delati, da se uresniči. Sem je merila tudi možitev Athalarichove nečakinje Matasunthe, zadnje potomke Amalov, z rimskim patricijem Germanom, Justinijanovim nečakom. Cassiodor-Jordanova zgodovina morala je zatorej prvič Gotom dokazati, da je Athalarichova rodovina prava naslednica staroslavnim Amalom, in drugič, da za Rimljane ne more biti sramotno, če jim vlada tuj, barbarsk rod, ker zgodovina Gotov je še starejša in še sijajnejša od Rimcev samih.
Iz tega posnemljemo lehko tudi verjetnost Jordanove zgodovine. Cassiodor ni pisal s premislekom neresnice, temveč obrnil je stvar tako, kakor se mu je zdelo previdnejše z njega političnega stališča. A sicer gre Cassiodoru popolna vera. Bil je previden, učen in zatorej sposoben vpotrebljati vse tedaj znane pripomočke. Ker je pisal sočasno zgodovino, vedel je, da ga drugi učenjaki lehko opazujejo in nadzorujejo, zato ni smel neresnice pisati.
II. Sedaj, ko smo se na tanko seznanili z Jordanom in njega zgodovino ter spoznali nje splošno veljavo, poglejmo, kake zasluge ima ta mož o slovanski zgodovini.
Le malo in nepopolno je, kar nam pripoveduje Jordanis o Slovanin in njih bivališčih. Za starejšo dobo so njega vesti o tem narodu jako oskromne in le indirektne, t. j. take, iz katerih moremo le negativne resultate posnemati. Nasproti temu so pa poznejše opombe o razširjanji Slovanov za Jordanovega časa zlata vredne, dasiravno se jim pozna, da jih je privrgla skopost onega, katerega vsa stvar ne zanima. — Obrnimo se najpreje do starejših Jordanovih poročil.
Šafarik, čegaver monumentalno delo bode navzlic svojim pomanjkljivostim vedno ohranilo svojo neprecenljivo veljavo o najstarejši zgodovini slovanski, ta Šafarik je skušal z redko bistro-umnostjo dokazati in svoje mnenje utrditi, da so slovanski „Venedi" najpreje stanovali ob baltiškem morji, blizu Vislinega ustja, tam, kjer so stara ljudstva dobivala čislani jantar. Goti in druga nemška ljudstva so jih baje od tod odtisnili in bolj v sredo dežele proti iztoku prognali. Svoje mnenje opira Šafarik prvič na to, da niso bili Venedi nikoli popolnoma prognani iz svojih prvotnih bivališč med Karpati in iztočnini morjem". Dalje se sklicuje na poročilo Pytheje o jantarovem ostrovu „Bannoma" (drugi bero: Baunoma, Baunonia, Raunonia itd.). Šafafik razlaga to ime z "Vannoma", t. j. otok Wannov ali Wänov = Venedov. Še dalje opominja Šafarik na poročilo Pomponija Mele, da je vedel Cornelius Nepos o prihodi „Indijev" na germansko obrežje okolo leta 58 pred Kr. Te „Indije" okliče Šafarik v Vinide — Wende.
Kar se tiče prvobitnosti Venedov med Karpati in iztočnim morjem, opomniti je treba, da se opira ta samo na dozdevanja in prisiljeno razlaganje nekaterih zgodovinarjev. Da bi bili Slovani početkom svojega evropskega bivanja črez srednjo Vislo proti zapadu segali, to se ne da evidentno dokazati. Pythejino in Pomponijevo spričevalo naslanja se pa le na etymologsko razlaganje imen, o katerem Šafarik sam večkrat povdarja, kako malo se sme nanj opirati, če ga ob jednem ne podpira historiško poročilo. Slovanski etymologi si ne morejo nikoli zadosta globoko vtisniti Šafafikovih besed: „Jazyk slovensky tak jest bohaty a tak ohebny, zasadišli se o to uporne a zapalčive, z ktereho koli imena na svete, trebaš židovskeho, anebe mexikanskeho, prerušovanim pfedce naposledy vždy nejake slovanske zvuky vynutis; ale ostoji — li to s pravdvu, tot je ovšem jinä otäzka."
In Miklosich opomni prav dobro: „Redko kje drugodi nahajamo toliko samovoljnih razlaganj, nego ravno pri krajevnih imenih. Dočim nekateri, kojih patrijotizem je mnogo večji, nego njih zmožnost kritično soditi, s pomočjo slovanski razloženih krajevnih imen nekdanja bivališča Slovanov širijo daleč črez one meje, v katerih so v resnici bivali, kakor se vidi iz zgodovinskih spričeval, podtikajo drugi dokazano slovanskim krajevnim imenom take pomene, zoper katere se vpira vsako premišljeno preiskovanje. Z dobro voljo razložiti je lehko po dosedanji metodi, brez velikega bistroumja tudi Meko in Medino po slovanski!"
Ali brez ozira na to pokaže se nam Šafarikovo mnenje nestalno iz drugih vzrokov. On misli namreč, opiraje se ravno na Jordana, da so Goti iz početka bivali v Skandinaviji in se še le od tam preselili v deželo med V i s l o in Pregolo. Naš Jordanis namreč omenja uže hitro konec I. poglavja, da so prišli Goti z „otoka Scandza" („ab huius insulae gremio, velut examen apum erumpens, in terram Europae advenit". Tisto ponavlja začetkom IV. poglavja: „Ex hac igitur Scandza quasi officina gentium aut certa velut vagina uationum cum rege suo Berig Gothi quondam memorantur egressi.".
Šafafik pravi, da je bila prvotna domovina Gotom ali v Skandinaviji, (kakor Jordanis trdi), ali pa v severni Nemčiji na zapadni strani dolenje Odre. Vendar se mu zdi verjetnejše prvo. S tem se tudi skandinavski preiskovalci vjemajo trdeči, da je ime Götaland starejše v Skandinaviji, nego Swealand. Če zatorej niso Goti početkoma bivali med Vislo in Pregolo, kdo pa je stanoval ondi? Šafarik je čisto natvorno sklepal, da ta prostor ni mogel prazen biti in ker ni vedel o drugem ljudstvi v tistih krajih, postavil je slovanske Venede tija. Saj naši zgodovinarji tako radi dokazujejo z Vodnikovo
kitico:
„Od prvega tukaj
Stanuje moj rod,
Če ve kdo za druj'ga,
Naj reče od kod ?”
...A vrnimo se zdaj k izseljevanji Gotov od iztočnega morja. — Jordanis pripoveduje dalje: „Ko se je bilo ljudstvo naraslo, sklenili so Goti za vlade petega kralja po Berigu, namreč za Gandarichovega sina Filimera, naj se gotska vojna z družinami izseli." Kedaj se je to zgodilo, ne da se iz Jordana posneti, a vendar iz drugih okolnosti.
Proti koncu druzega veka po Kr, začelo je bilo strašno vreti med vsemi germanskimi ljudstvi na severni strani D u n a v a. Historija Augusta pravi: „Vsa ljudstva od meje Illyrica noter v Galijo zgrabila so med seboj sporazumljena za orožje proti Rimljanom." Nastala je bila zatorej velika ljudska zveza proti Rimljanom, ki je začela velikansko narodno vojsko proti njim. Ta vojska se imenuje navadno markomanska, ker so se v njej Markomani najbolj odlikovali. Prva se je začela za vlade rimskega cesarja M. Aurelija Antonina filosofa in trajala od l. 166 do l. 175, druga 1. 178-180.
Gotovo je ta splošno nemška vojska zoper rimljansko državo zganila tudi Gote. Po vzgledi drugih odločili so se tudi Goti za napad rimljanskih mej, ki so se bile nenatvorno razširile čez Dacijo in celo dalje črez Karpate do spodnjega Dnestra, tako, da so bila vsa sarmatska ljudstva zaradi tega v velikih skrbeh. In če prištejemo temu še Nemcem prirojeno klateško svojstvo, veselje nad plenom in bojem ter željo po novih in boljših bivališčih, morda tudi preobljudenost, kakor trdi Jordanis, bodemo lehko razumeli nagib gotskemu seljenju.
A še drug vzrok je bil, ki se navadno ne omenja : pritisek od strani iztočno in severno bivajočih slovanskih in litavskih ljudstev. Julius Capitolinus pove izrecno v životopisi Marca Aurelija, da so bila nemška ljudstva od „severnih barbarov" prepojena in prisiljena proti rimski državi udariti, novih sedežev zahtevati in si jih tudi pribojevati z orožjem, ko bi jih ne mogli z lepa dobiti :„.... et Victualis et Marcomanis cuncta turbantibus, aliis etiam gentibus, quae pulsae a superioribus barbaris fugerant, nisi reciperentur, bellum inferentibus".
To spričevalo je prav važno in Pallmann (“Geschichte der Völkerwanderung”, II. pag. 77—100) ga skuša s tehtnimi dokazi podpreti. On pravi: Vprašajmo se, iz katerega vzroka in zaradi katerih dogodkov se je začelo na jedenkrat cepljenje in ločenje germanskih ljudstev ob južnem pobrežji iztočnega morja, za kojega voljo so nastopili Goti, Burgundi, Heruli, Vandali, Gepidi, Sciri in Turcelingi ob tistem časi potovanje proti jugo-iztoku okolo Karpatov po cesti, katero jim je priroda sama zaznamovala, dočim so druga sorodna ljudstva po nekoliko v svoji domovini ostala, n. pr. Heruli, ali pa se obrnila proti jugo-zapadu, kjer so se poznejše prikazala? — To potovanje ni bilo prostovoljno. Takrat je vladala splošna razburjenost v notranji Nemčiji. To sklepamo iz tega, da se po severnem in iztočnem Nemškem ne dobivajo rimski novci iz let 200—300 po Kr. V teh letih je bila zatorej trgovina zaprečena in promet ustavljen in zato niso prišli v one kraje ni kupčevalci, ni novci. Ta razburjenost, ki je človeška bivališča uničevala, trajala je mnogo časa. In še več časa je potem minulo, da si je boječ kupčevalec zopet upal
iskati starih trgovskih potov. Od Rimljanov nikakor ni izvirala ta razburjenost in tudi Nemci jo niso med seboj provzročili. Nastala je bila temveč zaradi krepkega pritiska od slovanskega iztoka na germansk zapad, dalje zaradi naslednjega premikanja Gotov proti jugo-iztoku; zaradi potovanja burgundsko-vandalskih ljudstev proti Renu, kamor so bila l. 278 uže gotovo dospela, toda okolo 1. 170 so se nahajala še le na Šleskem in Lužiskem.
Naravnost, se ve, nihče ne imenuje Slovanov vzroka gotskemu preseljevanju. A misliti moremo le na nje, kar na iztočni in severni strani Gotov ni bilo drugih germanskih ljudstev in iz niča gotovo ni nastalo ono premikanje. Da so bili Goti po Slovanih prognani, priznava celo Voigt („Geschichte Preussens" I. pag. 65, 66.) in Gaupp opomni (Das Gesetz der Thüringer, pag. 46):
„ Jako verjetno je, da so bila mnoga potovanja iztočnih germanskih ljudstev, o kojih nam zgodovina izlasti od konca II. veka naprej pripoveduje, v tesni zvezi s premikanjem drugih iztočnejših, izlasti slovanskih ljudstev. Gotovo so mnogokrat le preveč naklonjeni, vzroke velikih preseljevanj samo ljubezni do potovanja pripisovati, večinoma delujejo tudi zvunanji motivi, da, oni so navadno celo močnejši." — A res je tudi, da bi samo pritisek Slovanov ne bil zadostoval, Gote prisiliti k izselitvi. Gotovo bi bilo prišlo prej do velike vojske med obema deloma in še le potem bi se bil moral slabejši umekniti.
...Dalje je razvidno iz Ptolomaja, da med onimi Vendi, ki so uže ob morji bivali, bili so v prvi vrsti Velti ali Ljutici, ki so se tudi Wlki (volki) imenovali. Nemci jim rekali tudi W i l t i ali W i l z i. To ime izvaja Saxo Grammaticus od wilt-athleta, tako, da je nemški wilt in slovanski ljut popolnoma identično, kakor Elbe in Laba . Veleti ali Veletavi pa prihaja od velot, ki pomenja tudi velikana. To potrjuje tudi pridevek W'lci, W'lcowe, od w l k = lupus (Weise, „Allgemeine Geschichte" II. pag. 614.).
III.
Vrnimo se zdaj k gotskemu potovanju. To je trajalo mnogo časa, ker Goti so zadeli v tem na marsikatero zapreko. Ne le skrb za živež, katerega so si morali med potom večinoma pribojevati, nego prečila so jih tudi ljudstva, skozi katerih deželo so potovali. Se Slovani morali so ves čas mnogo hudih bojev prebijati. Jordanis pripoveduje, po svoji navadi zmedeno in pomankljivo, da so prišli Goti na potovanji v Skytiji v neko deželo, katero so imenovali v svojem jezici Oium. To ime se bere tudi Oin in Ovim (V i n). Zeuss trdi, da slove to ime v prvotni obliki Win in prihaja od gotske besede vinja, t. j. planjava, pašnik, sploh na iztočni strani Gotov ležeča ravnina. Od tod izvira po Zeussovem mnenji tudi ime Winden (Venedi, Venadi Vinidae,) ki pomenja zatorej pasoče, stanovalce velikega pašnika, t. j. ravnine v sredi iztočne Evrope. — Gotovo je, da so Slovani prebivali v deželi Oium. Tu so se Goti jako čudili rodovitosti in bogastvu zemlje. Slovani so se namreč uže takrat pečali z oranjem zemlje in njih polja so bila vzgledno obdelana.
Sedaj nastane v Jordanovi zgodovini pomankljivo mesto; izpiski so mu bili pošli. Ali iz naslednjega pripovedovanja razvidamo, da so Goti prišli do velike reke, črez katero jim je bilo iti. Naredili so zatorej most. Ko je bila uže polovica vojske črez prišla, podere se most tako, da ga niso mogli več popraviti. Oni, ki so bili reko prekoračili, zašli so tako med gozde in močvirja, da niso mogli ni naprej, ni nazaj, (in so morali zatorej poginiti). Kralj Filimer je mislil, da so čarovnice vzrok tej nesreči. Našel je namreč med svojim ljudstvom vedežne ženske, katere so Goti Haliurunas (Alrune) imenovali. Te je zatorej spodil iz svoje srede in prisilil, da so morale v veliko pustoto zbežati in se tam okolo klatiti, daleč od človeške družbe. One so se potem zvezale s hudimi duhovi in rodile ostudno pleme Hunov. Zato so se poznejše ti na Gote vzdvignili in zahtevali od njih kraljevstvo svojih mater. Na mesti pa, kjer so bili oni Goti poginili, našli so še za Jordana človeške ostanke in po noči se je slišalo ondu meketanje čred. — Bessell sklepa, da so Dneprovi porogi (slapi) pripomogli k postanku Jordanove pripovedi. Ona velika reka, črez katero so morali Goti, bila je namreč Dneper.
Iz naslednjega pripovedovanja se pokaže, da nesreča ob reki vendar ni bila tako velika za Gote. Morda je bil poginil le kak postransk oddelek, ki je imel namen deželo preiskati ali živeža preskrbeti. Jordanis pripoveduje dalje, da je vendar kralj Filimer z ostavšim ljudstvom. reko prekoračil in svoj namen dosegel. Poprej pa moral je še pokoriti ljudstvo Spali, katero se mu je protivilo, in še le potem se je posrečilo Gotom, da so prodrli do najskrajnejših mej Skytije, t. j. do najjužnejše meje ali do P o n t a.
Jedro vsemu pripovedovanju, je, da so zadeli Goti na ovire, ko so stopili v dobro obdelano deželo necega slovanskega ljudstva. Le z veliko izgubo so se prebili Goti skozi zasede, v katerih so jih čakali Slovani. To pa je bil tudi jedini večji dogodek, ki je pretil gotsko potovanje spraviti v nevarnost. Večina ljudstev, ki so bivala za Karpati, ob desnih pritocih Visle in ob Dnestri, ni se mogla vstavljati gotskemu navalu.
Ta po Jordani popisani vpor mogel je le od Slovanov izhajati, ker v onih krajih, kodar so se Goti pomikali, ni bivalo nobeno drugo ljudstvo. Morda nam je ohranil Jordanis tukaj prvi zgodovinsko spričani boj med Slovani in Germani. Drugo vprašanje je pa, ali nam je Jordanis, pri znani njega nemarnosti, ohranil v pravi obliki ime Spali? Uže Plinius imenuje ljudstvo Spalei , pa blizu dolenjega Dona in z drugimi ljudstvi tako pomešano, da je teško misliti na kako veliko ljudstvo. Tudi Pliniju ne pride na um, da bi slutil med svojimi Spalei in Venedi, katerih na drugem mesti omenja, kako zvezo ali sorodnost. Ni gotovo zatorej, da bi bilo to ljudstvo slovansko. Šafarik ima Spale za „najbrž scytsko ali čudsko ljudstvo". Njih ime se je ohranilo v slovanski besedi spolin = gigas.
Jordanovi „Spali" so gotovo Slovani in nekateri menijo, da je gotski zgodovinar le naopačno pisal namesto Spori ali celo Srbi. Spali bi bilo zatorej splošno ime za vse Slovane, kakor trdi Prokopios o svojem Sporoi. Nemški preiskovalci ne dvomijo, da ste imeni Spali in Sporoi identični, tako n. pr. Roesler, Cuno, Zeus , ki izvaja ime Spali od spolen = skupaj, zatorej Spali = rojaci, tisto kar Srbi (gens, natio). Z jezikoslovnega stališča ne more se zoper to kombinacijo nič ugovarjati, ker se l in r v slovanščini jako mnogokrat med seboj menjujeta, n. pr. k r i k n a t i in kliknati. J o r d a n o v e „S p a l e" ima tudi Pallman u brezdvomno za Slovane.
...Jordanis piše v V. poglavji, v svojem tako imenovanem „ljudskem zapisniki", takole: „Na drugi strani Dunava leži Dacija, kakor z vencem obdana in zavarovana od strmih gora. Na nje levi, proti severju obrnjeni strani, kakor tudi od virov Visle biva ljudnato pleme Venetov črez neizmerne prostore. Čeravno so njih imena različna po različnosti rodov in sedežev, vendar se imenujejo izlasti Sclaveni in Antes. Sclaveni bivajo od mesta „Novietunensis" in od močvirja "Mursianus" do Dnestra in proti severju do Visle. Ti stanujejo po močvirjih in gozdih namesto po vtrjenih krajih (Šafarikov prevod). Anti pa, ki so med njimi najhrabrejši, imajo svoje sedeže tam, kjer nareja črno morje ovinek (okljuk), od Dnestra do Dnepra, kateri reki sta mnogo dni hoda narazen.
Jednako se izraža Jordanis tudi v XXIII. poglavji : „Ti pa (t. j. Veneti), ki izvirajo vsi iz jednega rodu. kakor smo opomnili v začetki svojega dela ali v pregledi ljudstev, imajo sedaj tri imena: Veneti, A n t es, Sclaveni" itd. Skoraj tisto poroča Jordanis o Slovanih tudi v svoji „Breviatio Chronicorum: „Hae sunt causae Romanae reipublicae praeter instantiam quotidianam Bulgarorum, Antarum et Sclavinorum."
Tako piše o Slovanih Prokopios, Belizarju tajnik in njega izpremljevalec po vseh vojskah. Kar se tiče sedežev in razdelitve Slovanov, sta oba pisatelja tako jedina, da bi morali pri obeh sklepati na tisti vir, ko bi ne vedeli, da sta oba pisala iz svoje skušnje o tem, kar se je tedaj godilo in kar je bilo v Carjigradi sploh znano. Povsod, kjer govori Prokopios o Slovanih, navaja med njimi dve vrsti v tistem redi: „Σχλαβηνοί χαί "Aνται". Tudi on potrjuje, da so bili Slovani početkom le jedno ljudstvo: V starodavnosti so imeli Sclaveni in Anti le jedno ime in sicer Sporoi, menim da zato, ker so stanovali raztreseni po vaseh. (Preiskovalci so našli, da je to ime popačeno iz Srbi). Zato so pa tudi razširjeni črez prostrane dežele; večji del sveta na drugi strani Istra nahaja se namreč v njih oblasti" .
Iz jednakoslovnih ,spričeval Jordanovih in Prokopovih vidi se, da so bili Slovani v VI. veki jako mnogoštevilni in po neizmernih prostorih razširjeni, a vendar so bili v starem časi le jedno samo ljudstvo; da so bili za časa obeh zgodovinarjev uže v mnogo plemen razdeljeni, in da sta bila najvažnejša in byzantinskemu cesarstvu najbližja rodova Sclaveni in Anti.
Če pravi Jordanis na zgoraj navajanem mesti „imenujejo se vendar izlasti Sclaveni in Anti", pokaže s tem, da ni hotel vseh slovanskih rodov imenoma našteti, nego samo dva bližnejša in znanejša. Krivo bilo bi zatorej, ko bi se hotel kdo samo na Jordana naslanjati in trditi, da so se vsi Slovani v VI. veki delili samo na dve vrsti. Ravno taka je tudi s Prokopovim spričevalom.
...Gotovo je zatorej, da so se Slovani uže v V. veki delili na tri vrste. Jordanis in Prokop, ki nista imela namena popolne etnografije o Slovanih pisati, omenjala sta, se ve, le jugo-zapadne in iztočne vrste, ker ste bili le ti dve tedaj nevarni byzantinskemu cesarstvu. Ali vendar pove Jordanis odločno: „sedaj imajo tri imena: Veneti, Antes, Sclaveni." On pozna zatorej tri vrste Slovanov in Veneti so mu severo-zapadni, ali Nestorjevi „Lehi." To se tudi s tem vjema, da so imenovali Nemci severo-zapadne Slovane, s katerimi so se najprej seznanili, Winden (Venete) in to ime so prenesli poznejse na vse slovanske rodove.
Iz tega premišljevanja in z ozirom na Prokopova in J o r d a n o v a poročila se pa tudi razvida, da ime Sclaveni početkom ni moglo pomenjati vseh Slovanov, nego samo jedno glavno vrsto slovansko, in sicer jugo-zapadno, ki je bivala v VI. veki med Karpati, Dunavom in Dnestrom.
Med novejšimi preiskovalci povdarja izlasti prof. M i k l o s i c h, da je bilo ime Slovene početkom samo ime jednega slovanskega rodu in ne vsega ljudstva .
Jezikoslovci se vjemajo v tom, da velja prvotna oblika imena Slaven, Slovenin, Slovanin, množina: Slovene, S l o v a n e slovnično ravno toliko, kakor danes navadne oblike: Slovan (Slavjan), Slaven, Slovenec, Slovak. V ruskih in srbskih knjigah navadna oblika, (ki je naopačna): S l a w j a n e, S l a v e n e, nastala je po tujem, latinsko-grškem (in sedaj tudi nemškem) izrazi: Sclavi, Sclaveni. Pri Srbih so uveli to obliko še le koncem XVI. in v prvi polovici XVII. veka, ko so grški menihi cerkvene knjige po ruskih popravljali.
Peter Petretić
Spisal Anton Raić
Petretićeva književna dela se dele: 1. na latinska ali zgogovinska i 2. na slovenska ali bogoslovna.
V prvi red jegovih del gre: „Historia de Valachorum, in Confiniis Regni Slavoniae degentium, Episcopatus origine, progressu et effectibus." To na 23 listih pisano delce prihaja ali od Petretića samega ali pa je je pisal jegov sovremenik pod njegovim uplivom. To delce je sentencijozno: smer mu je bil uničiti oblast pravoslavnih popov i vse iztočnike podvrći rimski oblasti.
Drugo Petretićevo povestno delce: „Relatio de Episcopatu Svidnicensi, anno 1667 Caesari facta" ima tisti namen kakor prvo.
Važnejši nego ti dve zgodovinski delci so za nas jegovi v drugi red spadajoči:
„SZVETI EVANGELIOMI, Koteremi fzveta Czirkva Zagrebecska Szlovenzka, okolu godifcsa, po Nedelye te Szvetke five: Z-JEDNEM KRATKEM CATEchifmusem, za nevmetelne lyudi hafznovitem: Szvetloga i Vifzoko poftuvanoga Gozpodina Gozpodina PETRA PETRETICSA, Bifkupa Zagrabecskoga, Oblaztjum, i ztrofkom, i Szlovenzkem fzlovom na fzvetlo vun dani, i ftampani z-dopufcsenjem Gornyeh. Vu NEMSKOM GRADCZE. Na jezero fsezt zto petdefzet i pervo leto. Pri FERENCZE WIDMANSTADIUSE ftampare.« Mala 8°. 55 + 329.
Iz naslova samega se ne more na tenko razbrati, ali je Petretić to knjigo sam pisal ali pa po kom drugem dal pisati ter jo on samo na svoje troške izdal. No iz predgovora od njega samega pisanega zvemo, da ga je na izdavanje tega dela napeljal zgled ogerskega nadvladike Petra Pašmana, kteri je izdal v magyarskem jeziku propovedi, i da je mahoma na početku svojega
vladikovanja „vcfinil (ne fzam po fzebe nego) po drugeh, gluboko vucfeneh, i vifzoko mudreh Redovneh Lyudeh i Paztireh Czirkveneh; naypervlye. Recsi fzveteh Evangelimov (kii fzu vu Szlovenzkom orfzage, okolu godifcsa obicfni i navadni) iz Dijacfkoga te Vugerzkoga textusa, na nafse pravo Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo, pravdeno (poleg moje ftime) prenezti; od recsi do recsi, gde je bilo mogucse, te je Szlovenfcsina prepuztila."
PREDGOVOR.
Petretićev predgovor je zanimiv, ker iz njega posnememo, na kako nizki kulturni ali bolje kulturno-verski stopinji so bili ondaj dijecezani zagrebške vladikovine, ki neso znali najnavadnejših verskih resnic. Pa dajmo raje spet Petretiću samemu besedo, ki pripoveda pag. 16 i 17 : „Niftarmenye zato, né ga broja ni racfuna nevmetelnem lyudém, vu nafsem Szlovenzkom Orfzage; náyime po gorah i goriczah: po fzéleh, po krainah i njihoveh kotáreh, kii teh návukov niti znaju niti razmeju ; tak, da megy zto lyudmi jedva fze nahágya jeden, ki bi dobro znal cfteti Veru Apoftolzku, ali défzetere Zapovedi Bosje; te i onoga kay znaju jezikom zpocfitati, pametjum ne razmeju. Vnogi jefzu, kii od treh Perfón fzvetoga Troyztva; od Chriftufevoga Bofanztva, od krifa, od fzmerti, od nyegova vu Oltarzkom Sacramente nazocsi bítja; od hafzne i potrebocse fzvetoga Pricfefcsanja, i od vnogeh drugeh kotrigov Vere Kerfcsanzke, na dufsnó zvelicfenje diftincté znáti i koliko toliko razmeti potrebneh, nikay niti znaju, niti razmeju. Zato tem takovém nevmetelnem i priproztem lyudém jefzu ztokrat hafznovitefsi, i bolye na dufsnó zvelicfenje potrebni priprozti Catechifmusi, i návuki duhovni; nego fzu im potrebne vifzoko vucsene i veliko mudre prodeke, kotereh oni ali kruto malo ali prekorubcze nikay ne razmeju."
...Ker vsakega pisatelja najbolje spoznamo, ako si ga ogledamo po možnosti samega, zato se je potrebno zdelo, vsebino Petretićevih „Evangelijomov" navesti natanko osobito pa zvečine predgovor, ker je v njem Petretić izviren.
V svojem predgovoru nam Petretić Peter naznanja pag. 8 do 12, kaj ga je bilo napotilo izdati evangelija. Dalje vidimo, da si je Petretić prizadeval zatreti narodne pesmi i na njihovo mesto vpeljati svete pesni.
Pač je gotovo, da naše narodno pesništvo nigdar ne bilo tako bogato, kakor pri nekojih inih Slovanih, n. pr. Srbih, Malo-i Veliko-Rusih itd., ali ravno tako gotovo je, da je negdaj i pri nas lepo cvelo narodno pesništvo. Povestnica nam pripoveduje, da je dal frankovski kralj i cesar Karol Veliki nemške narodne pesni nabirati, koje pa je uničil že jegov sin i naslednik popolnoma pod vplivom duhovščine stoječi Ljudevit Pobožní. Jednako je i pri nas i povsod zatiravala duhovščina narodno pesništvo. Za dokaz nam služe razve Petretića i Ahac Stržinar ki je dal na svetlo: „Catholish Kershanskiga Vuka Peiffme, Katere se Per Kershánskimo vuko, Boshyh potyh, per fvétimu Miffionu; Inu slafti per fvetimo Francisco Xaverio Na Strashe Górniga Gradu Fare nuznu poyo. Kir ie vfaki dan fa vfakiga Romaria Popolnoma Odpuftik enkrat v' letu. Pogmérane inu na fvitlobo dane V' Nemshkim Gradzu. Anno 1729," kder med drugimi navedeními vzroki i pravi: „Treki inu sadni uržoh, sakai so lete svete Peissme sturiene, ie leta: de bi te druge prasne, nanúcne, folž peissme opustili; namésti taistih pak te svete peissme peli."
—Dalje Primož Lavrenčič v: „Missionske Catholish Karshanske Peissme. V lejtu 1748. vkopzložene, Pogmerane, inu na svitlobo dane skuzi eniga paterja Missionariusa Segnerianskiga iz Tovarštva Jezusoviga Stiskana v' Celovci. 1752," ki v „pregovoru" pravi, da večkrat prošen ustreza želji, ter je „ene stare pejssme pogmerau inu perstavou, te nove pak ... vkop zložou, inu na svitlobo dau z' tem vupeinem: de vi bodete vse posvetne inu nesramne pejssme opustili, same pak leté nove inu svete pejli Bogu k' časti, inu k' vaših duš zveličeinu."
— Dalje Maksimilijan Redeskini v: „Osem inu shestdeset Sveteh Pesm, katire so na proshnje inu poshelenje vezh brumneh dush skerbnu skup sbrane, pobulshane, inu pogmirane, k' vezhe zhaste boshje, temu blishnemu pak k' duhovnemu troshtu inu poduzhenju na svitlobo dane. Is perpushenjam vikshe Gosposke.
...Petretić je zanimiv v svojem predgovoru, ker vedno povdarja svoje slovenstvo i večkrat govori, negoli kterikoli pisatelj o Slovencih v zagrebškej vladikovini.— Vsi kajkavski pisatelji govore le o svojem slovenskem jeziku, n. pr. Pergošić je obrnol Verböcijev zakonik na slovenski jezik;
Vramec govori v svoji 1. 1578, v Ljubljani na svetlo prišli „Kroniki" kar naravnost: zagrebechka Biskupia na Slovenie (a. 1564 po Chr.); pri Rakouczu na Zlouenieh (a. 1557. po Chr. nasproti temu pa primeri: Bufin, Czazin na Horuateh na on krai Vna a. 1576 po Chr.; pri Budachkom na Horuateh a. 1575 po Chr.); Habdelić je pisal Dictionar iii Rechi Szlovenszke i druge knjige slovenski. Vsi kajkavski pisatelji, osobito pa Petretić, povdarjajo neprestano svoje slovenstvo (Petretić že dvakrat v naslovu : Czirkva Zagrebecska Szlovenzka; Evangeliomi Szlovenzkem fzlovom na szvetlo vun dani i ftampani; — Petretics vfzem Szlovenzkoga Orfzaga Czirkvenem Paztirom. pag. 3; ô poftuvani Brati Szlovenzkoga Orfzaga Plebanusi i duhovni Paztiri pag. 9 ; na nafse pravo Szlovenzko Zagrebecsko fzlovo . . . gde je Szlovenfcsina prepuztila pag. 10; vu nafsem Szlovenzkom orfzagé, Szlovenzkem jezikom ftampaneh pag. 10 itd. itd.)... |